O PREHRANI OTROK V VRTCIH IN ŠOLAH

Različne prehranjevalne navade in pričakovanja

Ko spregovorimo o šolski prehrani, veliko staršev občuti nelagodje ob misli na močno predelano hrano intenzivnih okusov, rafinirane maščobe ter znatne količine bele moke in belega sladkorja. Skrb o prepogostem vključevanju navedenih surovin v jedilnike otrok je izražena tudi v poročilu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ, 2014) o Prehrani otrok v vzgojno-izobraževalnih zavodih. A po drugi strani kar nekaj staršev meni, da je hrana v šoli pravzaprav zdrava, saj šolske (in vrtčevske) jedilnike ter smernice sestavljajo za to usposobljeni strokovnjaki. Medtem pa vodje prehrane neredko opazijo, da je šolska hrana celo bolj zdrava kot tista, ki jo otroci jedo doma - pri katerih se sadje in zelenjava le redko najde na domačem krožniku.

Ne glede na izjemno raznoliko mnenjsko strukturo staršev, ki odstira različne poglede na kakovost prehrane otrok, pa vse bolj bode v oči dejstvo, da se delež otrok s prekomerno težo neizprosno povečuje iz leta v leto. Po podatkih NIJZ je bilo leta 1987  Sloveniji pretežkih 15% deklet in fantov, dvajset let pozneje pa že 28 % fantov in 24% deklet. Vse več otrok trpi za številnimi boleznimi, povezanimi s prehrano, pa tudi z oslabljenim imunskim sistemom, ki je posledica številnih dejavnikov ter nenaravnih vplivov iz okolja. Strokovnjaki po svetu celo zatrjujejo, da prihajajo prve generacije otrok, ki bodo živeli krajša življenja kot njihovi starši.

Mar res več ne postavljamo zdravja in pristne sreče svojih otrok na najpomembnejše mesto?


Okrogla miza o prehrani otrok v vrtcih in šolah

Z željami staršev in otrok na eni strani, izzivi vodij šolske prehrane na drugi strani ter primeri odličnih praks smo se srečali tudi na 1. okrogli mizi o Prehrani otrok v vrtcih in šolah, ki je v sklopu Sejma Narava zdravje in projekta Zdrava juhica v mesecu novembru potekala na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.


Udeleženci okrogle mize, Marjetka Založnik, Mateja Tea Dereani, Darko Korbar, Peter Rajšek, Matjaž Kološa, Neja Samar Brenčič, Anamarija Slabe in Franci Hočevar, so izpostavili tudi pomen postopnega privajanja najmlajših otrok na nove okuse, ki temeljijo na raznolikih, polnovrednih žitih, stročnicah ter sveži zelenjavi in sadju, kar pomembno prispeva k oblikovanju zdravih navad otrok za celo življenje. Le te se oblikujejo že zgodaj v otroštvu, pozneje pa vse težje spremenijo. 


Večkrat zapored ponudimo otrokom nove okuse

Smiselno je, da otrokom določeno jed večkrat in redno ponudimo, saj otroci potrebujejo dalj časa, da se privadijo na nove okuse. Prav stalnost jedilnikov ter ponavljanje enakih jedi iz tedna v teden otrokom omogoči, da se nanje postopoma privadijo, jih sprejmejo in nato tudi z veseljem pojedo, je pozitivne izkušnje v mariborskem waldorfskem vrtcu opisal Peter Rajšek. Ob tem je še dodal, da jedilnik tako dolgo spreminjajo in prilagajajo okusu otrok, da jih otroci sprejmejo. Cilj je, da otroci sprejmejo 90% procentov jedi. Naše mnenje pri tem ni pomembno - otroci odločajo, kaj jim je všeč. Mi pa moramo s svojim znanjem kuhati tako, da jih zadovoljimo. 

Po drugi strani praksa v večini javnih vrtcev in šol narekuje hitrejše menjanje jedi na jedilniku, v želji po večji raznolikosti prehrane, posamezna jed oz. izdelek pa se le redko ponovi na jedilniku prej kot v enem mesecu ali celo letu.  Morda bi sledenje odlični praksi waldorfskega vrtca tudi v preostalih vrtcih in šolah otrokom omogočilo, da se postopoma privadijo na nove okuse - ki jih denimo doma niso vajeni - in bi tako pripomoglo tudi k zmanjšanju ostankov hrane v vrtcih in šolah. Po podatkih NIJZ (avgust 2014) se namreč v povprečju kar 41% zelenjave in zelenjavnih jedi vrača nazaj v šolske in vrtčevske kuhinje, delež pa se celo povečuje.


Naravno pripravljena hrana je okusnejša

Poleg rednega vključevanja posameznih jedi v otroške jedilnike pa je izredno pomemben tudi način njihove priprave, so se z Rajškom strinjali tudi Mateja Tea Dereani, Darko Korbar in Matjaž Kološa. Namesto koncentratov naj se pri kuhanju raje uporabijo sveža zelišča in začimbe, ki nežno poudarijo naravne okuse, blagodejno vplivajo na prebavo otrok, ter zlasti v zimskem času tudi zelo pripomorejo k blaženju prehladnih obolenj. Bolje kot pretirano mešanje začimb v jedi je poudariti le kakšno izmed njih, npr. baziliko, timijan, žajbelj, janež, tudi ingver.

Izjemno pomemben vir hranil za otroke so raznolika polnovredna žita in stročnice, ki naj se med seboj ne mešajo, temveč naj v jedi raje prevladuje le ena, npr. pira, ajda, leča, ješprenj, čičerika. Pred kuhanjem jih je koristno namakati nekaj ur, med kuhanjem pa lahko dodamo zraven tudi kakšen list morske alge za lažjo prebavo, izboljšanje okusa in večjo hranljivost jedi. V jed se lahko vmeša različna zelenjava in semenke, ali pa se pripravijo žitno-zelenjavni popleti, ki otrokom zelo teknejo, popečejo pa se lahko v konvektomatu brez uporabe olja. Kruh iz različnih polnovrednih mok pečejo sami. Na kakovostnem otroškem jedilniku pa nikakor ni prostora za rafinirane maščobe, belo moko in beli sladkor, zamrznjena in ocvrta živila ter različne umetne dodatke in arome, so se še strinjali govorci. 

Za kvaliteten, polnovreden vegetarijanski jedilnik s pretežno ekološkimi sestavinami pa starši v waldorfskem vrtcu oziroma šoli ne sežejo nič globlje v žep kot denimo v običajnem javnem vrtcu in šoli.


Prvi koraki k izboljšanju jedilnika otrok

Marjetka Založnik, prehranska svetovalka, si je kot vodja prehrane v vrtcu Metlika najprej zastavila cilje povečati količino svežega sadja, zelenjave in polnovrednih žit na jedilniku otrok, vnos kvalitetnejših maščob ter zmanjšanje pitja sadnih sokov in sladkanih čajev. Pri tem je upoštevala tako nacionalne smernice prehrane kot želje otrok ter spodbudila celoten kolektiv vrtca k navduševanju otrok nad zdravo prehrano ter vključevanju v različne eko projekte. Skupaj z otroki so denimo zasadili prekrasen zeliščni vrt ter sadove uporabili pri kuhanju in v zeliščnih napitkih.


Vključimo otroke v zgodbo o pridelavi hrane

Pridobivanje neposrednih izkušenj pri pridelavi hrane pa je za otroke, zlasti tiste, ki živijo v mestih, izjemnega pomena. Le tako bodo poznali celotno zgodbo o pridelku, znali ceniti hrano kot dobrino ter bodo zrasli v odgovorne in etične porabnike, je poudarila Anamarija Slabe, vodja programa Šolski ekovrtovi, v katerega je vključenih že več kot 140 vrtcev in šol po Sloveniji. Poleg strokovnega prenosa znanja pa je pomembna prednost programa medsebojna izmenjava izkušenj in odličnih praks članic programa na letnih srečanjih. Predstavitev zanimive izkušnje ene izmed članic programa, izdelave »hotela za žuželke« skupaj z otroki, je požela toliko navdušenja, da so v sledečem letu hoteli za žuželke zrasli po vsej Sloveniji. 


Pomembno je konstruktivno sodelovanje med starši, starimi starši, šolo in otroci

Ko se v dejavnosti vrtcev in šol aktivno vključijo tudi starši in stari starši, ter se ob tem prepletajo medgeneracijske vezi, prenos znanja ter kvalitetno skupno preživljanje časa, je motivacija otrok k zdravemu življenjskemu slogu še toliko večja, meni Neja Samar Brenčič, vodja Zavoda IZRIIS. Desetletne izkušnje na področju izvajanja programov krepitve zdravja in zdravega življenjskega sloga v družinah, šolah in vrtcih kažejo na to, kako pomembno je, da tudi starši prepoznajo, kaj lahko naredijo, da bodo otroci manj zbolevali, kako naučiti otroke skrbi za svoje zdravje, kako jih vključiti v dnevna domača opravila ter jih navdušiti za pripravo preprostih zdravih jedi. Izkustva, ki jih starši in otroci skupaj pridobivajo ob medgeneracijskem druženju in sodelovanju z vrtci, šolami ter lokalno skupnostjo, kot je denimo sajenje dreves (projekt Drevo generacij) ali skupna kulinarična doživetja (projekt Zdrava juhica), je zanje neprecenljivo.

Neposredno sodelovanje, pobude staršev in konstruktivna komunikacija med starši, otroci in šolo pa je še posebej pomembno tudi pri vpeljevanju sprememb v šolski prehrani, je še poudaril ravnatelj OŠ Sp. Šiška v Ljubljani, Franci Hočevar. Uvajanje sprememb v takšnih velikih ustanovah je skupinsko delo vseh. Staršev, ki si morajo to želeti, kuharjev, ki morajo to izvajati s srcem in dobro voljo, vodstvom šole ter državo, ki mora postaviti ustrezne pogoje, da so spremembe sploh mogoče.



Različne prehranjevalne navade otrok, nepoznavanje okusov, problematika zavržene hrane, težave z dobavo kvalitetnih surovin, rigidna pravila javnega naročanja in visoka finančna bremena so nedvomno izzivi, s katerimi se srečujejo tako starši, kot vodje prahrane in država. V pomanjkanju želje po konrektnih spremembah pa izzivi postanejo le izgovori. A do prvih premikov k izboljšanju prehrane otrok vodi predvsem tista stopnička, ki je odraz jasne in trdne volje do spremembe, ki bo naše otroke nahranila za življenje. Tisti, ki so se tako odločili, vedo, da se da.