V zadnjih desetletjih so se priporočila pediatrov in strokovnjakov v nekaterih pogledih precej spremenila. Tako glede dojenja in uvajanja goste hrane pri dojenčkih, kot glede načina vzgoje in povezanosti z otrokom. A tisto, kar je bistveno, se ni spremenilo: vsak otrok za svoj zdrav in optimalen razvoj potrebuje kvalitetno hrano z raznolikimi vitamini in minerali, ki jih najdemo v svežem sadju, zelenjavi ter polnovrednih žitih in stročnicah, kakor tudi kvalitetne maščobe, zlasti omega 3 in 6 maščobne kisline, ki so izjemno pomembne za zdrav razvoj možganov. Poleg ustreznih hranil pa otrok za svoj celosten razvoj potrebuje predvsem veliko ljubezni, topline ter lastnih izkušenj in doživetij v okolju, kjer se počuti varnega in sprejetega.

Prvi začetki

Dojenje je najboljši način prehranjevanja novorojenčka, vsaj do dopolnjenega 6. meseca, ter pomembno za razvoj možganov in osrednjega živčnega sistema otroka. Materino mleko vsebuje vse, kar otrok potrebuje, v pravih količinah: pomembne maščobne kisline omega 3 in 6, ki pozitivno vplivajo na kognitivni razvoj, beljakovine, vitamine (tudi B12, A in D) in minerale (železo, kalcij, kalij…). Dojenje krepi imunski sistem otroka ter ščiti pred vnetji ušes in dihalnih organov.

Nekaterim materam in otrokom dojenje ne steče gladko v začetku in v takšnih primerih lahko s pomočjo ustrezne strokovne in čustvene podpore s strani usposobljenih in izkušenih svetovalk (npr. doule ali svetovalke La Leche League, nekaj takšnih svetovalk lahko zasledite tudi v čudoviti Facebook skupinici Dojiva.se), kljub začetnim težavam, vzpostavita dojenje, ki pomembno krepi vez med materjo in otrokom še mesece po rojstvu.

Imajo majhni otroci res prirojeno sposobnost, da izberejo pravo hrano zase?

Zdravnica Klara Davis je že leta 1928 opravila poskus s prehranjevanjem. V svojo bolnišnico je sprejela tri sirote, stare od 7 do 9 mesecev, ki so bili dotlej polno dojeni. Poskus je trajal pol leta, dojenčki pa so v tem času pri vsakem obroku dobili pladenj z desetimi različnimi jedmi polnovredne hrane: sadjem, zelenjavo, mesom, žiti, jajcem. Vse je bilo surovo ali kuhano, ne pa tudi predelano (npr. v kruh) ali zmešano (npr. v juho), pripravljeno je bilo čim preprosteje. Med obroki je bila pri otrocih medicinska sestra, ki je otroke le opazovala in pozneje stehtala, kar je ostalo od hrane. Vsi trije otroci so si hrano postregli sami, z rokami. Vsi trije so bili čez pol leta odličnega zdravja. Višina, teža in zunanji videz so bili v najlepšem redu. Očitno so iz ponujene hrane sestavili najboljšo kombinacijo, kar so potrebovali za svoj optimalen razvoj (povzeto po avtoricah Annette Kast-Zahn in Hartmut Morgenroth).

V današnjem času so starši precej obremenjeni z različnimi priporočili tako stroke, kakor tudi dobronamernih nasvetov babic in bližnje okolice. Najboljše zagotovilo staršu, da bo znal prisluhniti svojemu otroku, pa je brezpogojen, ljubeč in sočuten odnos do dojenčka (izkušnje, kako graditi sočuten odnos do otroka, lahko izmenjate tudi v izjemni Facebook skupinici Sočutno starševstvo). Le tako ga bo lahko razumel, začutil njegove potrebe in gradil medsebojno zaupanje, kakor tudi zaupanje v lastno intuicijo. Obroki so čudovita priložnost, da z otrokom uživata v medsebojnem razumevanju in povezanosti.

Uvajanje goste hrane

Danes se pediatri po svetu strinjajo, da uvajanje goste hrane pred petim mesecem ni priporočljivo. Nekateri dojenčki so šele pri 7ih mesecih ali celo pozneje zreli za žličko. Če je mati v dvomu, je najbolje, da počaka, kot da sili otroka. Primeren trenutek za dodajanje goste hrane ni le fiziološki, torej primernost dojenčkovega želodca in črevesja, da prenese tudi druge jedi poleg materinega mleka. Niti ni v ospredju potreba po dodatnih hranljivih živilih, saj otrok v tej starosti dovolj raznoliko hrano dobiva v materinem mleku. Dojenček mora biti predvsem pripravljen, da dejavno sodeluje pri hranjenju, mora pri njem uživati. Tako dojenček z zanimanjem spremlja, kaj jedo drugi člani družine, raziskuje predmete in živila z rokami in usti, vse, kar zmore, želi narediti sam. Želi biti ponosen na svoj napredek in vse večjo samostojnost. Pri tem potrebuje ljubezen, podporo, potrpežljivost in zaupanje staršev. 

Dojenčku najprej ponudimo zelenjavo. Najpogosteje starši pričnejo s korenčkom, ki mu sledi zelena bučka, krompir, pastinak, koromač, cvetača, špinača, ohrovt, avokado, ter jabolko in banana. Previdnejši smo pri potencialno alergenih živilih, kot so jagode, paradižnik, jajčevci, oreščki (z izjemo mandljev) in med. Čez mesec dni sledijo stročnice (stročji fižol, leča, čičerika) ter sadne in mlečno žitne kaše iz prilagojenega mleka ali ekološkega jogurta. Postopoma uvedemo tudi citruse (limona, pomaranča, grenivka, kivi), ki so pomembni pri absorbciji železa iz druge hrane.

Pri uvajanju živil z glutenom prehranski strokovnjaki svetujejo previdnost. Doslej je bila priporočena starost uvajanja pri 7ih mesecih. Glede na vse pogostejše alergije ter sodobna znanja o vplivu glutena na črevesje pa stopa v ospredje priporočilo, da z uvajanjem živil, ki vsebujejo gluten (zlasti pšenice), počakamo do 1. leta starosti ali celo dlje. Ne glede na različna mnenja v stroki pa ni odveč skrb pri izbiri žitaric – izbirajmo čim manj predelana, polnovredna žita, kot so oves, pira, kamut, tritikala in ječmen, izogibajmo pa se beli pšenični moki, ki je hranilno precej osiromašena. Še vedno nam ostane na izbiro cela paleta živil brez glutena: koruza in koruzni zdrob, riž, proso, ajda, kvinoja, amarant, tef, čičerika…

Strokovnjaki svetujejo tudi previdnost pri uvajanju beljaka, ki se lahko doda prehrani otroka šele po prvem letu starosti, medtem ko rumenjak lahko dodamo že prej. Kvalitetno ekološko meso in ribe se uvajajo zmerno in v skladu z lastnimi prepričanji staršev, vsekakor pa se je vredno izogibati vsem predelanim oblikam, kot so paštete, hrenovke, klobase, ter svinjini. Pri morski hrani izbirajte divje (negojene), manjše ribe, ki so manj obremenjene s težkimi kovinami, a pazite na njihove drobne koščice. Svetovne prehranske organizacije (WHO, American Dietetic Association…) so se že pred leti jasno izrekle glede koristi dobro načrtovane vegetarijanske diete pri otrocih. Bratislavska študija pri otrocih različnih prehranjevalnih navad pa je odkrila, da imajo vegetarijanci, ki občasno pojedo ribo ali perutnino, najvišjo vsebnost omega 3 maščobnih kislin v krvi.*

Tudi pri dodajanju sladkorja v prehrano ni nobene potrebe po hitenju. Za slajenje jedi raje uporabimo naravna sladila, kot so suho sadje, kokos, melasa, javorjev sirup in naraven zgoščen jabolčni ali hruškin sok. Pri kuhanju uporabimo malo oziroma nič soli, zlasti se izogibajmo močno predelani, rafinirani soli. Raje postopoma dodajamo jedem zrnce piranskega solnega cveta, ki vsebuje veliko koristnih naravnih mineralov, ali ščep himalajske soli, ki je precej blažjega okusa kot navadna morska sol. Jedi lahko blago začinimo z mleto kumino, janežem, cimetom ali vanilijo, ter postopoma dodajamo jedem sveža zelišča, kot so timijan, meta, bazilika, peteršilj, majaron, pehtran.

Hrana za možgane

Kot vsi deli telesa tudi možgani potrebujejo nego in kvalitetno hranjenje, ki vpliva na učinkovitost kemičnih procesov v možganih, izboljša spomin, zbranost in mentalno energijo. Moderna prehrana ne vsebuje dovolj kakovostnih maščob omega 3 in 6. Njihovo pomanjkanje povezujejo s slabo zbranostjo in spominom, disleksijo, vedenjskimi motnjami, učnimi težavami ter hiperaktivnostjo pri nekaterih otrocih.

Špela Falatov, vodja centra ZA zdravljenje avtizma in strokovnjakinja Anat Baniel metode nevrogibanja, priporoča dodajanje kakovostnih maščob v prehrano otrok, kot so hladno stisnjena, nesegreta olja (zlasti kokosovo olje, konopljino in laneno olje, olivno olje) in surovo maslo, ter pogosto uživanje semen (konopljina, lanena, chia, sončnična, bučna semena…) in naravno fermentirane zelenjave (npr. kislo zelje, repa, kumarice). Ob uživanju raznolike, vitaminsko in mineralno bogate hrane, pa je pomembno izogibanje strupom, ki onemogočajo optimalno delovanje organizma ter presnovo hranljivih snovi v telesu, predvsem predelanim sladkorjem in vsem umetnim dodatkom, barvilom, ojačevalcem okusov in konzervansom v prehrani.

Naj otrok v svojem ritmu spozna nove okuse

Strokovnjakinje za zdravo in uravnoteženo prehrano otrok Jasna Matjašič (Za Sončke), Mojca Kurent (Masaža dojenčka) in Špela Falatov so v sklopu okrogle mize o prehrani otrok v Družinskem centru Mala ulica še poudarile, naj starši preveč ne hitimo pri uvajanju novih okusov v rosnih letih, temveč damo otroku čas in priložnost, da spozna določeno vrsto hrane v svojem ritmu. Za otroka je namreč ključno, da ima dovolj časa za vsako posamezno fazo svojega razvoja, saj se skozi gibanje in zaznavanje okolja pomembno razvijajo njegovi možgani. Pomembno je, da mu določeno hrano večkrat ponudimo, saj tako kot odrasli tudi otroci niso vedno enako razpoloženi. Določena jed bo otroku kakšen dan zelo všeč, medtem ko je ob drugi priložnosti nikakor ne bo sprejel.

Pri hranjenju otroka tako velja nenapisano pravilo: starši odločajo, kaj bodo ponudili otroku, kdaj in koliko. Otrok pa odloči, ali bo jedel in koliko bo pojedel. Pri tem je še posebej pomembno, da se pri otrocih hrana ne pojavlja v obliki nagrade ali kazni, temveč jih že v zgodnjih letih navadimo na spoštovanje in rednost prehrane, kot tudi na to, da si je za zdrav in kakovosten obrok treba vzeti čas. Dober obed je tako po mnenju znanega danskega družinskega terapevta Jesperja Juula spretno odmerjena mešanica dobre hrane, skrbi, truda, bližine, estetike, čutnega doživetja ter spontanih osebnih občutkov in razpoloženja (odlomek iz knjige Hura, gremo jest!). 

Sabina Adanič iz Familylab Slovenija ob tem še poudarja, naj skrb za ustrezno prehrano ne postane še eden izmed zadanih »projektov« v družini. Ponavadi to opazimo, ko se za mizo pričnejo težave, npr. otrok noče jesti, je izbirčen, beži od mize, ipd.. Če otrokom ne dovolimo, da sodelujejo in soodločajo o svojih najosnovnejših potrebah, si hitro nakopljemo kup dela, skrbi in sporov.

V takih trenutkih se je pametno ustaviti in razmisliti, na kakšen način smo se lotili prehrane v družini - s prisilo, grožnjami in manipulacijami ali z zgledom, pogovorom in vključevanjem otroka. Kaj je torej tisto, kar nam je navsezadnje v družini najbolj pomembno - so to kakovostni, razumevajoči odnosi in podpora otroku pri razvijanju svojih lastnih kompetenc, ali vztrajamo pri otrokovem brezkompromisnem sledenju našim zahtevam in prepričanjem. 


Piše: Irena Tomažin, ustvarjalka Zdrave juhice in sodelavka Familylab Slovenija
Del članka je bil objavljen v reviji Nika, oktober 2015. 

*Natančneje o pravilni izbiri in uporabi kakovostnih maščob, tudi v prehrani otrok, si preberite v priročniku Preverjene naravne rešitve - Resnice in zmote o maščobah (avtorici Adriana Dolinar in Sanja Lončar). Koristne informacije o uporabi kakovostnih maščob v prehrani otrok najdete tudi na straneh gibanja Naravna imunost ter Med in mleko.

V Odprti kuhinji, prilogi Nedela, nam je Žana Kapetanović zastavila nekaj vprašanj o tem, kaj nam juhice lahko prinesejo v vsakdanje življenje.  

Zakaj ste se odločili pripravljati in prodajati ravno juhe?

Juha je preprost, okusen, hranljiv in hkrati samozadosten obrok. Zelo so se mi priljubile v zadnjih osmih letih, kar dnevno kuham za svojo družino in raziskujem okuse, ki gredo v slast mojim fantom, ki niso ravno tako veliki ljubitelji zelenjave kot jaz. Do zasnove projekta Zdrava juhica in ponudbe dostave hranljivih jedi pa me je privedlo tako pomanjkanje kakovostne ponudbe na trgu kot tudi želja po širjenju zavesti o pomenu zdrave prehrane.
       Foto: Mateja Jordovič Potočnik

Zakaj bi v svoje vsakdanje jedilnike morali vrniti juhice? Kaj nam lahko prinesejo? 

Ljudje na splošno pojemo preveč jedi na osnovi (bele) moke in v telo vnašamo premalo tekočine, kar ne vpliva dobro na našo prebavo. Juha tako predstavlja zdravo alternativo hitro pripravljeni hrani. Vsebuje vse pomembne elemente, ki jih telo potrebuje - ogljikove hidrate, beljakovine in kvalitetne maščobe, ter v telo vnaša prijetno toplino. Je lahko prebavljiva in tako preveč ne obremenjuje telesa, ki mora biti zlasti v zimskem času dobro pripravljeno za obrambo pred različnimi virusi iz okolja. Otroke rada spomnim na dejstvo, koga želijo bolje nahraniti – svoje vojake v telesu, ali vsiljive viruse in bakterije?

V današnjem hitrem tempu življenja se nam zdi, da ni časa za pripravljanje juhe, ostaja le tradicionalna slovenska navada – goveja juha ob nedeljah. Se motimo?

Živimo v takšnem času, da ljudem pogosto kvaliteta hrane, ki jo dajejo vase, ni prioriteta. Zdi se lažje, hitreje in na prvi pogled ceneje na hitro pojesti kos vnaprej pripravljene hrane, kot nekaj skuhati iz osnovnih surovin. V resnici je kuhanje juhe zelo preprosto, hitro in sproščujoče opravilo, ter hkrati tudi učinkovito, saj lahko uporabimo različne sestavine iz domače zaloge, kar je npr. treba porabiti. Kot kažejo izkušnje, ki sem jih pridobila pri delavnicah v vrtcih, pa je goveja oz. »rezančkova« juha na splošno pri otrocih še vedno najbolj znana in priljubljena.

Kakšna je zdrava juhica?

Zdrava je tista juha, ki telo nahrani, ne pa obremeni in utrudi. Pomembno je, da je pripravljena iz čim bolj svežih, naravnih sestavin – zelenjave, zelišč in žita iz biodinamične pridelave. Izogibamo se umetnim ojačevalcem okusov ter drugim nenaravnim dodatkom, rafinirani soli in hidrogeniranim maščobam ter gostilom na osnovi bele moke. Smetano mlečnega izvora lahko nadomestnimo z rastlinsko, npr. riževo, ovseno, kokosovo ali mandljevo, ki jo pripravimo iz svežih namočenih mandljev. Pri kuhanju ne pretiravajmo z mešanjem različnih žit in stročnic, poudarek naj bo raje na eni. Z ustreznimi začimbami -janež, kumina, ingver- blgodejno vplivamo na prebavo. V ta namen lahko dopolnimo juhe tudi z algami.
       Foto: Mateja Jordovič Potočnik

Najpogosteje menimo, da je juha le uvod v obrok. Kaj narediti, da juha postane polnovreden in dovolj nasiten obrok?

Juho preprosto lahko zgostimo z različnimi žiti, kašami in zdrobom, na primer koruznim ali riževim zdrobom, proseno ali ajdovo kašo, kvinojo, amarantom, in jo torej pripravimo kot enolončnico. Še bolj hranjiva je, če ji pred serviranjem dodamo žlico hladno stisnjenega olja. Zraven juhe lahko postrežemo kos polnovrednega doma pečenega kruha, skodelico kaše, oreščkov ali kos pite. 

V družinskih jedilnikih se ponavadi ponavljajo dve, tri juhe, nato pa nam že zmanjka idej. Bi morali več eksperimentirati?

Eksperimentiranje v kuhinji je lahko prava sprostitev za kuharja, lahko pa mu je v breme, odvisno od posameznika. Vsekakor je izjemen občutek, ko spoznavamo nove okuse, ki gredo v slast tudi preostalim članom družine. Včasih nam novi poizkusi ne uspejo, zato je dobro, da imamo vedno pripravljen še rezervni načrt za lačne domače. A vendar se iz neuspelih poskusov vedno tudi kaj novega naučimo, zato le pogumno zavihajmo rokave! V eksperimentiranje pa lahko vključimo tudi otroke, ki imajo neredko zanimive zamisli, ki presegajo naše okvire. Če bodo sodelovali pri pripravi jedi, jo bodo tudi raje pojedli ali vsaj poskusili.

So juhe, ki nam jih predlagate, primerne tudi za majhne otroke?

Otroci imajo radi preproste jedi na žlico in zelenjavne juhice so primerne za otroke že v zgodnjih fazah uvajanja goste hrane. Pri majhnih otrocih postopoma dodajamo začimbe, pazimo na zmanjšano količino soli oziroma sploh ne solimo jedi, ter čim pozneje dodajamo žita, ki vsebujejo gluten. Strukturo juhe prilagodimo željam otroka – nekateri imajo raje zelenjavo v koščkih, drugi pretlačeno. Nove oblike in okuse dodajamo postopoma, a vztrajno.

Projekt Zdrava juhica si prizadeva izboljšati prehrano otrok v vrtcih. Kako otroke navajati na zanje popolnoma nove in drugačne okuse juhic?

Pomembno je predvsem, da otroci čim več sodelujejo pri pripravi hrane, spoznavanju, tipanju, vonju, okušanju posameznih sestavin, pa tudi že pri sajenju, da spoznajo celoten krog pridelave hrane od vrta do mize.  Koristno je, da jim povemo, zakaj je nekaj dobro in koristno zanje. Otroci marsikaj razumejo. Če uporabimo še igriv način, zgodbe in pesmi, je uspeh zagotovljen. O tej temi smo spregovorili tudi na okrogli mizi O prehrani otrok v vrtcih in šolah, ki je potekala v okviru sejma Narava zdravje. Izkušnje kažejo, da je smiselno otrokom neko jed večkrat in redno ponuditi, saj potrebujejo dlje časa, da se privadijo na nove okuse, jih sprejmejo in potem tudi z veseljem jedo. 

Vir: Nedelo, Odprta Kuhinja, 4.1.2015, str. 13
Besedilo in stiliranje: Žana Kapetanović
Fotografije: Mateja Jordovič Potočnik

Različne prehranjevalne navade in pričakovanja

Ko spregovorimo o šolski prehrani, veliko staršev občuti nelagodje ob misli na močno predelano hrano intenzivnih okusov, rafinirane maščobe ter znatne količine bele moke in belega sladkorja. Skrb o prepogostem vključevanju navedenih surovin v jedilnike otrok je izražena tudi v poročilu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ, 2014) o Prehrani otrok v vzgojno-izobraževalnih zavodih. A po drugi strani kar nekaj staršev meni, da je hrana v šoli pravzaprav zdrava, saj šolske (in vrtčevske) jedilnike ter smernice sestavljajo za to usposobljeni strokovnjaki. Medtem pa vodje prehrane neredko opazijo, da je šolska hrana celo bolj zdrava kot tista, ki jo otroci jedo doma - pri katerih se sadje in zelenjava le redko najde na domačem krožniku.

Ne glede na izjemno raznoliko mnenjsko strukturo staršev, ki odstira različne poglede na kakovost prehrane otrok, pa vse bolj bode v oči dejstvo, da se delež otrok s prekomerno težo neizprosno povečuje iz leta v leto. Po podatkih NIJZ je bilo leta 1987  Sloveniji pretežkih 15% deklet in fantov, dvajset let pozneje pa že 28 % fantov in 24% deklet. Vse več otrok trpi za številnimi boleznimi, povezanimi s prehrano, pa tudi z oslabljenim imunskim sistemom, ki je posledica številnih dejavnikov ter nenaravnih vplivov iz okolja. Strokovnjaki po svetu celo zatrjujejo, da prihajajo prve generacije otrok, ki bodo živeli krajša življenja kot njihovi starši.

Mar res več ne postavljamo zdravja in pristne sreče svojih otrok na najpomembnejše mesto?


Okrogla miza o prehrani otrok v vrtcih in šolah

Z željami staršev in otrok na eni strani, izzivi vodij šolske prehrane na drugi strani ter primeri odličnih praks smo se srečali tudi na 1. okrogli mizi o Prehrani otrok v vrtcih in šolah, ki je v sklopu Sejma Narava zdravje in projekta Zdrava juhica v mesecu novembru potekala na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.


Udeleženci okrogle mize, Marjetka Založnik, Mateja Tea Dereani, Darko Korbar, Peter Rajšek, Matjaž Kološa, Neja Samar Brenčič, Anamarija Slabe in Franci Hočevar, so izpostavili tudi pomen postopnega privajanja najmlajših otrok na nove okuse, ki temeljijo na raznolikih, polnovrednih žitih, stročnicah ter sveži zelenjavi in sadju, kar pomembno prispeva k oblikovanju zdravih navad otrok za celo življenje. Le te se oblikujejo že zgodaj v otroštvu, pozneje pa vse težje spremenijo. 


Večkrat zapored ponudimo otrokom nove okuse

Smiselno je, da otrokom določeno jed večkrat in redno ponudimo, saj otroci potrebujejo dalj časa, da se privadijo na nove okuse. Prav stalnost jedilnikov ter ponavljanje enakih jedi iz tedna v teden otrokom omogoči, da se nanje postopoma privadijo, jih sprejmejo in nato tudi z veseljem pojedo, je pozitivne izkušnje v mariborskem waldorfskem vrtcu opisal Peter Rajšek. Ob tem je še dodal, da jedilnik tako dolgo spreminjajo in prilagajajo okusu otrok, da jih otroci sprejmejo. Cilj je, da otroci sprejmejo 90% procentov jedi. Naše mnenje pri tem ni pomembno - otroci odločajo, kaj jim je všeč. Mi pa moramo s svojim znanjem kuhati tako, da jih zadovoljimo. 

Po drugi strani praksa v večini javnih vrtcev in šol narekuje hitrejše menjanje jedi na jedilniku, v želji po večji raznolikosti prehrane, posamezna jed oz. izdelek pa se le redko ponovi na jedilniku prej kot v enem mesecu ali celo letu.  Morda bi sledenje odlični praksi waldorfskega vrtca tudi v preostalih vrtcih in šolah otrokom omogočilo, da se postopoma privadijo na nove okuse - ki jih denimo doma niso vajeni - in bi tako pripomoglo tudi k zmanjšanju ostankov hrane v vrtcih in šolah. Po podatkih NIJZ (avgust 2014) se namreč v povprečju kar 41% zelenjave in zelenjavnih jedi vrača nazaj v šolske in vrtčevske kuhinje, delež pa se celo povečuje.


Naravno pripravljena hrana je okusnejša

Poleg rednega vključevanja posameznih jedi v otroške jedilnike pa je izredno pomemben tudi način njihove priprave, so se z Rajškom strinjali tudi Mateja Tea Dereani, Darko Korbar in Matjaž Kološa. Namesto koncentratov naj se pri kuhanju raje uporabijo sveža zelišča in začimbe, ki nežno poudarijo naravne okuse, blagodejno vplivajo na prebavo otrok, ter zlasti v zimskem času tudi zelo pripomorejo k blaženju prehladnih obolenj. Bolje kot pretirano mešanje začimb v jedi je poudariti le kakšno izmed njih, npr. baziliko, timijan, žajbelj, janež, tudi ingver.

Izjemno pomemben vir hranil za otroke so raznolika polnovredna žita in stročnice, ki naj se med seboj ne mešajo, temveč naj v jedi raje prevladuje le ena, npr. pira, ajda, leča, ješprenj, čičerika. Pred kuhanjem jih je koristno namakati nekaj ur, med kuhanjem pa lahko dodamo zraven tudi kakšen list morske alge za lažjo prebavo, izboljšanje okusa in večjo hranljivost jedi. V jed se lahko vmeša različna zelenjava in semenke, ali pa se pripravijo žitno-zelenjavni popleti, ki otrokom zelo teknejo, popečejo pa se lahko v konvektomatu brez uporabe olja. Kruh iz različnih polnovrednih mok pečejo sami. Na kakovostnem otroškem jedilniku pa nikakor ni prostora za rafinirane maščobe, belo moko in beli sladkor, zamrznjena in ocvrta živila ter različne umetne dodatke in arome, so se še strinjali govorci. 

Za kvaliteten, polnovreden vegetarijanski jedilnik s pretežno ekološkimi sestavinami pa starši v waldorfskem vrtcu oziroma šoli ne sežejo nič globlje v žep kot denimo v običajnem javnem vrtcu in šoli.


Prvi koraki k izboljšanju jedilnika otrok

Marjetka Založnik, prehranska svetovalka, si je kot vodja prehrane v vrtcu Metlika najprej zastavila cilje povečati količino svežega sadja, zelenjave in polnovrednih žit na jedilniku otrok, vnos kvalitetnejših maščob ter zmanjšanje pitja sadnih sokov in sladkanih čajev. Pri tem je upoštevala tako nacionalne smernice prehrane kot želje otrok ter spodbudila celoten kolektiv vrtca k navduševanju otrok nad zdravo prehrano ter vključevanju v različne eko projekte. Skupaj z otroki so denimo zasadili prekrasen zeliščni vrt ter sadove uporabili pri kuhanju in v zeliščnih napitkih.


Vključimo otroke v zgodbo o pridelavi hrane

Pridobivanje neposrednih izkušenj pri pridelavi hrane pa je za otroke, zlasti tiste, ki živijo v mestih, izjemnega pomena. Le tako bodo poznali celotno zgodbo o pridelku, znali ceniti hrano kot dobrino ter bodo zrasli v odgovorne in etične porabnike, je poudarila Anamarija Slabe, vodja programa Šolski ekovrtovi, v katerega je vključenih že več kot 140 vrtcev in šol po Sloveniji. Poleg strokovnega prenosa znanja pa je pomembna prednost programa medsebojna izmenjava izkušenj in odličnih praks članic programa na letnih srečanjih. Predstavitev zanimive izkušnje ene izmed članic programa, izdelave »hotela za žuželke« skupaj z otroki, je požela toliko navdušenja, da so v sledečem letu hoteli za žuželke zrasli po vsej Sloveniji. 


Pomembno je konstruktivno sodelovanje med starši, starimi starši, šolo in otroci

Ko se v dejavnosti vrtcev in šol aktivno vključijo tudi starši in stari starši, ter se ob tem prepletajo medgeneracijske vezi, prenos znanja ter kvalitetno skupno preživljanje časa, je motivacija otrok k zdravemu življenjskemu slogu še toliko večja, meni Neja Samar Brenčič, vodja Zavoda IZRIIS. Desetletne izkušnje na področju izvajanja programov krepitve zdravja in zdravega življenjskega sloga v družinah, šolah in vrtcih kažejo na to, kako pomembno je, da tudi starši prepoznajo, kaj lahko naredijo, da bodo otroci manj zbolevali, kako naučiti otroke skrbi za svoje zdravje, kako jih vključiti v dnevna domača opravila ter jih navdušiti za pripravo preprostih zdravih jedi. Izkustva, ki jih starši in otroci skupaj pridobivajo ob medgeneracijskem druženju in sodelovanju z vrtci, šolami ter lokalno skupnostjo, kot je denimo sajenje dreves (projekt Drevo generacij) ali skupna kulinarična doživetja (projekt Zdrava juhica), je zanje neprecenljivo.

Neposredno sodelovanje, pobude staršev in konstruktivna komunikacija med starši, otroci in šolo pa je še posebej pomembno tudi pri vpeljevanju sprememb v šolski prehrani, je še poudaril ravnatelj OŠ Sp. Šiška v Ljubljani, Franci Hočevar. Uvajanje sprememb v takšnih velikih ustanovah je skupinsko delo vseh. Staršev, ki si morajo to želeti, kuharjev, ki morajo to izvajati s srcem in dobro voljo, vodstvom šole ter državo, ki mora postaviti ustrezne pogoje, da so spremembe sploh mogoče.



Različne prehranjevalne navade otrok, nepoznavanje okusov, problematika zavržene hrane, težave z dobavo kvalitetnih surovin, rigidna pravila javnega naročanja in visoka finančna bremena so nedvomno izzivi, s katerimi se srečujejo tako starši, kot vodje prahrane in država. V pomanjkanju želje po konrektnih spremembah pa izzivi postanejo le izgovori. A do prvih premikov k izboljšanju prehrane otrok vodi predvsem tista stopnička, ki je odraz jasne in trdne volje do spremembe, ki bo naše otroke nahranila za življenje. Tisti, ki so se tako odločili, vedo, da se da.

V človeški naravnanosti k udobju smo namreč vajeni, da nekdo drug poskrbi za nas - in s tem tudi namesto nas prevzame odgovornost. Nam pove, kaj je dobro in zdravo za nas, kakšno hrano naj jemo, katero zdravilo naj vzamemo, ki bo odpravilo simptome različnih bolezni - brez našega pretiranega truda ter poglobitve vase k razumevanju vzrokov, ki vplivajo na naše telesno in umsko počutje. Nenazadnje smo tudi vajeni poslušati, kaj naj pravzaprav v življenju počnemo, da bomo, domnevno, srečni.

Je to res življenje, ki ga želimo izkusiti, začutiti in pristno doživeti?

Življenje, ki v nas prebuja strast in nas osrečuje? Nedvomno je to življenje, ki si ga sami ustvarimo. Življenje, ki ga živimo v okviru svojih prioritet in kompromisov, ki si jih iz dneva v dan sami postavljamo. 

Prav tako sami sprejemamo odločitev o tem, kako pomembna nam je kakovost hrane, ki jo dnevno vnašamo v svoje telo. Smo odprti za nove izkušnje in spoznanja o svojem telesu, ali se vrtimo znotraj svojega kroga udobja in rutine ter prisegamo na hrano, ki smo je vajeni, se ji težko upremo, ki je hitro dosegljiva, cenovno ugodna in nasitna? Se kdaj vprašamo, kakšna je lahko kvaliteta in vrednost surovin, ki so uporabljene v poceni hrani, ter kako nizko vrednoteno je delo pridelovalcev takšne hrane?

Vendarle, si kdaj prisluhnemo, katera je tista hrana, po kateri se resnično odlično počutimo?

Ki nas ne napihne ali uspava, temveč nežno nahrani in poživi. Ki v naše telo vnese žive kulture ter prvovrstne vitamine in minerale, nas napolni s toplino in pozitivno energijo. Energijo, ki jo čutimo, dihamo in delimo tudi z drugimi živimi bitji na Zemlji. Za naše telo in počutje pa ni pomembna le hrana v pravem pomenu besede.

Vse, kar nas obdaja, je naša hrana. Tudi zrak, ki ga dihamo, okolje, v katerem živimo, medsebojni odnosi, naše misli, občutki in izkušnje hranijo naše telo in dušo.

So to mrki pogledi in številni izgovori, ali morda prijazne besede, drobne pozornosti, iskrivi nasmehi in strast do življenja? Se družimo z ljudmi, ki iz nas izvabijo veselje in sončne žarke, torej tisto najboljšo verzijo nas samih, ali sledimo ljudem, ki v nas vzbujajo negativne občutke in nelagodje, je naša odločitev. Se zjutraj zbudimo z nasmehom in lepimi mislimi, ali vstanemo z levo nogo, je naša izbira. Je prioriteta, ki si jo postavimo v življenju.     

V poletnih dneh, ki jih radi sproščeno preživljamo na zraku, v hribih ali ob morju, se nam utrne misel, kako poskrbeti za hitro, zdravo in vitalno hrano tudi na poti in v naravi.
Voda in pomembni elektroliti

Najpomembneje je, da pijemo dovolj tekočine ter uživamo čimveč presne hrane, ki telo napolni z vitalno energijo, vlakninami ter naravnimi vitamini in minerali. Močno predelana hrana le dodatno obremeni naše telo, ki je v vročih dneh že tako zelo zaposleno z uravnavanjem telesne temperature. S potenjem izgubljamo pomembne elektrolite iz telesa, ki jih nadomestimo tako, da vodi, ki jo pijemo, dodamo ščep himalajske soli ali solnega cveta oziroma naravnih mineralov v drugih oblikah. Izogibajmo pa se rafinirani soli ter pretirano slanim jedem, ki telesu ne koristijo, temveč ga še bolj dehidrirajo.

Prijetno osvežitev v poletnih dneh nam nudijo ohlajeni, ne pretirano mrzli zeliščni čaji ali blage limonade. Če smo vajeni bolj sladkih okusov, v napitek lahko dodamo naravna sladila, kot so rižev ali javorjev sirup, grozdni in kokosov sladkor, izogibajmo pa se predelanim belim in umetnim sladkorjem, tudi trsnemu sladkorju, pri katerih telo za njihovo presnovo porablja lastne zaloge vitaminov in mineralov.

Sočno sadje

Tekočino vnašamo v telo tudi s svežim sadjem, s katerim nas narava v tem letnem času zares obilno nagrajuje. Ni slajšega, kot si na plaži privoščiti ohlajeno, na koščke narezano lubenico ali sladko dinjo, ki vsebujeta nizek delež fruktoze. Ob zaužitju lubenice ali melone počakajmo vsaj pol ure, preden nadaljujemo s hranjenjem, da telo sadje v miru prebavi. Zlasti pri meloni, ki jo raje uživajmo samostojno, saj nam lahko v kombinaciji z drugo hrano povzroča prebavne težave. Izjemen sadež, ki si ga v poletnih dneh lahko privoščimo v izobilju, so marelice, ki vsebujejo ogromno vitaminov in mineralov ter blagodejno vplivajo na naš živčni sistem in čustva. Izredno priljubljen in telesu koristen prigrizek, poln naravnih antioksidantov, je tudi grozdje in vse robidovje -maline, robide, črni ribez, borovnice. Priskrbimo si lične termo embalaže ali manjše hladilne torbice, ki jih bodo tudi naši najmlajši s ponosom ponesli s seboj v park ali na plažo ter vanje »zapakirali« sveže sadje. Pomembno namreč je, da otroke že zgodaj učimo skrbi za zdravo in okolju prijazno življenje, saj bodo takšne vzorce nosili s seboj po svetu še celo življenje.

Osvežujoča zelenjava

Poleg sadja je okusen prigrizek na plaži lahko tudi zelenjava. Na kolobarje narezana kumara, dobro ostrgano korenje (ki ga speremo pod vodo in dobro osušimo s papirnato brisačo, da bo dlje zdržalo in ne bo takoj potemnelo) ali na krhlje narezan koromač. Za slednjega otroci pravijo, da je slasten kot hruška in osvežilen kot jabolko, premore izredno veliko kalcija ter, tako kot jabolko, odlično očisti zobe. Njegova stebelca lahko narežemo na kolobarje oziroma »srčke« in tako ponudimo slastne koromačeve bonbone. Sveža zelenjava poleg vitaminov in vlaknin vsebuje tudi veliko beljakovin in je torej pomembna za moč in vzdržljivost pri poletnih športnih aktivnostih. In ne pozabimo na zgled, ki ima pri prehrani otrok največji vpliv. Če bomo sami z veseljem grizljali zelenjavo, bomo svoje navdušenje prenesli tudi na otroke.


Lahki in zdravi prigrizki

Koristno energijo za številne poletne aktivnosti lahko pridobimo tudi v oreščkih, energijskih ploščicah oziroma presnih kroglicah, ki si jih lahko sami pripravimo. Namočeni oreščki so okusen prigrizek na poti, lupljenje mandljev pa je lahko prav zabaven motoričen preizkus in vaja za otroke. Naši najmlajši se bodo gotovo razveselili tudi naravnih bonbonov v obliki rozin ali sušenih murv, prava zdrava zabava za otroke pa je tudi sveže pripravljena pokovka iz ekoloških koruznih zrn. 

Primerna zaščita in podpora telesu

Vsekakor v poletnih dneh ne pozabimo tudi na ustrezno zaščito pred soncem* ter naravne oblike prve pomoči. Ob pikih žuželk blagodejno učinkuje eterično olje čajevca ali sivke, pri reakciji na čebelji pik tudi homeopatske granule Apis melificia (priporočamo posvetovanje z ustreznim strokovnjakom). Za blaženje in hitrejše celjenje morebitnih udarcev, prask in oteklin naših nadobudnih raziskovalcev nam bo v pomoč tudi homeopatska Arnika, pri razkuževanju ran in odrgnin pa ne pozabimo na vodikov peroksid (ustrezno redčeno raztopino, ki jo dobimo v lekarni).

Predvsem pa poskrbimo, da bo poletje čimbolj sproščeno in si bomo vzeli čas za aktivnosti, ki nas napolnijo s svežim valom energije.


Piše: Irena Tomažin, ustvarjalka Zdrave juhice

*Na kakšen način se lahko primerno zaščitimo pred sončnimi žarki in kako zelo pomembna je sončna energija za naše celice v telesu, si preberite v priročniku Preverjene naravne rešitve - Resnice in zmote o soncu (avtorici Sabina Topolovec, Sanja Lončar). Toplo priporočamo tudi priročnik Uživajte v naravi brez strahu pred klopi!